Dr. Miran Jus je leta 2020 izdal knjigo z naslovom »Faktoring in sorodni instrumenti financiranja trgovine«, ki predstavlja prvo monografijo o faktoringu v slovenskem jeziku. Miran Jus (1960) je doktor pravnih in magister ekonomskih znanosti, je izvršni direktor za strukturirano financiranje in pravne zadeve v Korona d.d. Kariero je začel kot diplomat in nadaljeval kot izvršni direktor za raziskave in strategijo v slovenski izvozno-kreditni agenciji ter konzultant in docent za gospodarsko pravo na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Je avtor 11 knjig in več kot 200 člankov s področja prava mednarodnih plačil, financiranja trgovine in projektnega financiranja, zavarovanja trgovinskih kreditov in investicij, monetarnega, bančnega in zavarovalnega prava ter upravljanja rizikov.
Najino znanstvo sega v leto 2002, ko je Miran kot predstavnik Slovenske izvozne družbe d.d. postal član Nadzornega sveta faktoring družbe LB Factors d.d., kjer sem bil takrat direktor. Ravno na podlagi njegovega predloga se je družba preimenovala v Prvi faktor d.o.o., ki je kot prva in vodilna faktoring družba v Sloveniji orala ledino pri razvoju te dejavnosti. Žal je družba danes v likvidaciji. Do mojega odhoda iz družbe sva z Miranom zelo tesno in plodno sodelovala pri razvoju družbe in storitev faktoringa.
Kot velik teoretični in praktični poznavalec faktoringa je Miran Jus zato prva izbira za serijo intervjujev, ki jih bomo objavili.
Bojan Šuštar: Miran, mineva eno leto od izdaje tvoje knjige „Faktoring in sorodni instrumenti financiranja trgovine“, ki si jo predstavil kot prvo monografijo o faktoringu v slovenskem jeziku. Kaj te je motiviralo, da si napisal takšno knjigo in kaj si želel s tem doseči?
Miran Jus: Hvala Bojan, ker si me spomnil. Glej ga šmenta, kako čas hitro mineva, čeprav mi to leto represije in nenormalnosti (ki počasi žal postaja normalnost, vse bolj podobna začetkom nekega obdobja novejše evropske zgodovine, ki bi ga nekateri radi pozabili) po drugi strani traja občutno predolgo. Očitno sem imel upravičene slutnje, ko sem zaključil predgovor knjige s povzetkom v angleškem jeziku s spet aktualnim pozdravom bralcem: »Smrt fašizmu – svoboda narodu!«.
Moj motiv za pisanje je bil podoben verjetno vsakemu pisanju znanstvenih in strokovnih monografij: da se preuči določena zanimiva tema, artikulirajo misli in zapiše pridobljeno znanje, ki je v izdani knjigi tako lahko na voljo tudi drugim; skratka – tistim, ki jih to zadeva, z upanjem avtorja, da bo to zanimivo in koristno za teoretike ter strokovnjake in praktike v bankah, faktorinških družbah in podjetjih, ki prodajajo na odloženo plačilo in pri tem lahko koristno uporabljajo širok nabor faktorinških storitev. S specializirano monografijo o faktoringu sem želel v slovenskem prostoru zaorati ledino na tem malo poznanem in strokovno dokaj zapostavljenem področju ter interdisciplinarno, sistematično, izčrpno in celovito predstaviti faktoring, njegove pojavne oblike, pomen in značilnosti iz raznih zornih kotov ter v študiji povezati ekonomsko podlago teh instrumentov financiranja trgovine s pravno, zakonsko in pogodbeno, ureditvijo.
Bojan Šuštar: Gre za zelo specifično tematiko, ki najbrž ni najbolj tržno zanimiva. Ali nam lahko zaupaš, kako gre prodaja in kdo so kupci te knjige ter morda, komu bi priporočil nakup oz. branje?
Miran Jus: Gotovo gre pri faktoringu za posebno in kljub v osnovi preprostem, učinkovitem in fleksibilnem instrumentu pretežno zunajbilačnega kratkoročnega (re)financiranja poslovanja podjetij in zaščite pred riziki (ne)plačil vsaj v nekaterih ozirih lahko tudi za dokaj zahtevno tematiko. Faktoring, ki je kot eden redkih finančnih instrumentov s številnimi koristnimi pomožnimi storitvami in funkcijami orientiran na portfelj za podjetja zelo pomembnih kreditnih rizikov, se namreč kot sintetična in amorfna storitev v poslovni praksi pojavlja v številnih oblikah ter se ob tem tudi hitro razvija. Temelji na odstopu (trgovinskih) terjatev (večinoma globalna ali skupinska cesija) in je produkt avtonomnega gospodarskega prava, kjer se ob poglobljenem pristopu lahko srečamo tudi s kompleksno in zanimivo problematiko, povezano z raznimi pravnimi instituti. Najprej sem sicer nameraval spisati dokaj preprost priročnik/učbenik, pa se mi je zdelo škoda, če tega dela ne bi dopolnil s celovitejšo in bolj podrobno obravnavo tudi kompleksnejših problemov in sklopov. Tako bo knjiga vsaj v nekaterih delih lahko za mnoge bralce, kot pravi v predgovoru tudi prof. Juhart, tudi dokaj zahtevno branje.
Zato je seveda ob splošnem upadanju bralnih navad domet te knjige, kar tudi na splošno velja za (strokovne) knjige v slovenskem jeziku, omejen in njena izdaja ne more biti tržno zanimiva; na hitro se lahko spomnim le enega domačega oz. domačijskega avtorja, ki je s pisanjem knjig pristojnim organom poskušal pojasnjevati izvor svojega premoženja. Tako me k pisanju in izdaji knjige gotovo niso vodili lukrativni nagibi in se s promocijo in prodajo knjige tudi ne ukvarjam. To ostaja v domeni založbe UMco , kolikor vem pa je knjiga potencialnim bralcem, ki je še niso ali je sploh ne bodo kupili, že dalj časa na voljo v kar nekaj knjižnicah. Domnevam, da bodo po tej, za faktoring referenčni knjigi v daljšem časovnem obdobju posegali predvsem zainteresirani študenti in visokošolski predavatelji, strokovnjaki v bankah in resnih faktorinških družbah ter njihovi klienti iz podjetij, nekateri finančniki, konzultanti in pravniki.
Bojan Šuštar: Kako vidiš dejavnost in razumevanje faktoringa v Sloveniji in kakšna je po tvojem mnenju perspektiva te dejavnosti?
Miran Jus: Faktoring je novodobna in v svetu hitro rastoča gospodarska dejavnost s storitvami, pisanimi na kožo številnim podjetjem, ki v sodobnih kreditnih gospodarstvih svojim kupcem volens nolens prodajajo (B-2-B) svoje proizvode ali storitve na kredit oz. odloženo plačilo in si z odstopi terjatev do svojih kupcev med drugim lahko ustvarjajo konkurenčne pogoje in povečajo prodajo ter si s takim zunanjim financiranjem svojega poslovanja zagotavljajo tudi potrebno likvidnost in gospodarsko varnost poslovanja, ponujajo pa ga zlasti banke in z njimi povezane ali samostojne faktorinške družbe. V Sloveniji je ta industrija še relativno mlada, manj poznana v poslovnih in strokovnih krogih, ponudnikov pa je razmeroma malo in še to so manjše firme z omejenimi kapacitetami, redke pa ponujajo tudi izvozni in popolni oz. pravi (brezregresni) ter reverzni (dobaviteljski) faktoring.
Tako je faktoring v Sloveniji tudi glede na našo splošno razvitost, perspektive in v mednarodni primerjavi še dokaj slabo razvit, poskusi sinergij z neprimerno razvitejšim kreditnim zavarovanjem so neslavno propadli, zaustavila pa se je tudi začeta ekspanzija na nekatere perspektivne bližnje trge.
Perspektive za razvoj te dejavnosti ob gospodarski rasti ter trendu konvergence različnih trgov finančnih storitev in instrumentov, tudi glede na – v osnovi – superiornost tega instrumenta v primerjavi s strukturo in značilnostmi substitutov, gotovo obstajajo. Vsaj skromna rast penetracije se bo po inerciji po mojem mnenju nadaljevala, v skladu s povpraševanjem, tehnološkim napredkom in razvojem informatike ter prodajnih kanalov in tehnik (z »nagibi« na nabavno stran, tj. reverzni faktoring oz. financiranje dobaviteljskih verig). Te bodo vse bolj temeljile na veriženju podatkovnih blokov z avkcijskimi (trgovalnimi) platformami, kjer se ob vključevanju fintech podjetij že odpirajo možnosti udeležbe širšega kroga financerjev; tudi neprofesionalnih »investitorjev«, kar ob izzivih odpira tudi nekatere nevarnosti. Nisem pa pretiran optimist, tudi zaradi splošne letargije in izkušenj z izgubljenimi priložnostmi.
Bojan Šuštar: Veliko držav, kjer je faktoring visoko razvit, pa recimo tudi na Hrvaškem in v Srbiji, imajo sprejet poseben zakon o faktoringu. V Sloveniji zaenkrat nimamo takšnega zakona. Ali meniš, da bi bilo smiselno sprejeti tak zakon in zakaj? Ker za razliko od mnogih držav tudi nimamo faktoring združenja, kdo bi lahko za tak zakon poskrbel oz. ga napisal?
Miran Jus: Čeprav je za razvoj faktorinških storitev in njihove ponudbe urejeno in spodbudno gospodarsko in pravno okolje seveda zelo pomembno, zakoni niso panacea za rešitev vseh težav (poglejte na primer STA), za razvitost faktoringa pa poseben zakon o faktoringu vsaj na splošno ni potreben niti zadosten pogoj; tu ni neke take korelacije. Drugo vprašanje je, kaj naj bi ta(k) zakon urejal? Sam ne vidim potrebe, da bi za to dejavnost s posebnimi zakoni sprejemali na primer statusne in organizacijske predpise ter da bi se za te storitve, če jih ne izvajajo banke in druge regulirane kreditne institucije, predpisovalo licenciranje in standardi varnega poslovanja (prudential regulation/supervision); zaradi narave in značilnosti storitev faktoringa namreč ne gre za potrebo po zaščiti »varčevalcev« in sistemske rizike. Po drugi strani tudi za zakonsko materialnopravno normiranje pogodb o faktoringu, kjer odsotnost posebnih zakonskih dispozitivnih norm (sama cesija pa je kot temeljni gradnik te pogodbe zakonsko že urejena) povsem zadovoljivo (lahko) nadomeščajo same pogodbe, ne vidim posebne potrebe, še posebej zaradi rigidnosti zakonskih norm, ki težko zaobjamejo vso raznoliko poslovno prakso in ne bi mogle slediti hitremu razvoju teh atipičnih instrumentov.
À propos, za vsako morebitno regulacijo faktoringa vsekakor toplo priporočam iskanje razumnega ravnotežja med morebitno subnormiranostjo in neželeno hipernormiranostjo ter upoštevanje nomotehničnega načela samoomejevanja (zakonodajalca), potrebnosti normiranja in sorazmernosti; torej – priporočal bi zelo previden pristop ter uvajanje morebitnih sprememb v zakonodajnem okviru kot ultima ratio »s tresočo roko«. Pri morebitnih novih in za faktoring specifičnih materialnopravnih zakonskih normah bi seveda lahko uporabili nekatere vzorčne zakone in na primer Konvencijo UNCITRAL, vendar bi verjetno težko našli usposobljene pisce, nacionalnega faktoring združenja, ki bi pri tem načeloma lahko koristno prispevalo z znanjem in izkušnjami iz prakse, pa – kot sam praviš – (še) ni. Na našo vlado in zakonodajalca pa pri pripravi takega zakona tudi ne bi preveč računal, saj imamo že s »preprostim« transponiranjem acquis communautaire v naš pravni red, kjer se nemalokrat zatakne že pri prevodih strokovne terminologije, nemalo težav.
Bojan Šuštar: Si tudi dober poznavalec kreditnih zavarovanj in kreditnih zavarovalnic, ki sedaj vse v en glas napovedujejo val stečajev in so zelo restriktivne pri odobravanju limitov. Kakšno je tvoje mnenje glede tega?
Miran Jus: Sicer se zadnje čase z zavarovanjem trgovinskih kreditov ne ukvarjam več, ker v tem po nespametni in škodljivi prodaji vodilne domače kreditne zavarovalnice ne vidim posebnega smisla. Vendar gre pri teh konkurenčnih substitutih (ne sicer povsem popolnih) lahko tudi za komplementarnost, zaradi česar to tudi sprašuješ. Tako kot je za uspešno in varno prodajo ter poslovanje podjetij na mikro- in tudi na makroekonomski ravni zelo pomembna ponudba in pogoji zavarovalnih kritij za upravljanje njihovih kreditnih rizikov, so ta kritja lahko precej pomembna tudi za varno in konkurenčno ponudbo faktorinških storitev, kakor tudi za uspešno poslovanje faktorjev in morebitne sinergije.
Za napovedi stečajev v kriznih razmerah niti ni treba imeti kristalne krogle. Seveda se morajo tudi zavarovalnice na to pripravljati, razumljivo pa je tudi njihovo opozarjanje in napovedovanje grozečih stečajev. Kreditne zavarovalnice se ukvarjajo s trženjem svojih zavarovalnih kritij, njihovo poslovanje pa je odvisno od ponudbe in povpraševanja po teh kritjih, ki sta funkciji številnih faktorjev. Na strani povpraševanja po z zavarovanjem zagotovljeni potrebni gospodarski varnosti podjetij krize in stečaji vplivajo na percepcijo rizikov pri njihovih zavarovancih (tj. podjetjih, ki svojim kupcem prodajajo na odloženo plačilo, praviloma na odprt račun, podobno pa tudi pri faktorjih, ki od svojih klientov odkupujejo trgovinske terjatve) in jim tako lahko zavarovalnice zato lažje (in dražje) prodajajo svoje storitve.
Po drugi strani pa strah in povečani riziki obratno vplivajo tudi na njihovo ponudbo zavarovanj. Kreditne zavarovalnice namreč od zavarovancev (podjetij) po načelih zavarovalniške stroke, podobno kot pri drugih premoženjskih zavarovanjih, od podjetij prevzemajo kreditne rizike in jih transformirajo v t. i. zavarovalni rizik, tj. rizik, da za to zavarovanje s pogojno obveznostjo zavarovatelja up-front plačane premije ne bodo zadostne za pokrivanje izplačanih zavarovalnin (utrpelih škod zaradi neporavnanih terjatev) in operativnih stroškov. Ob regulatornih zahtevah za njihovo kapitalsko ustreznost in standardih varnega poslovanja ter razpoložljivih kapacitetah, ki se ob trdem zasebnem pozavarovalnem trgu za kreditne zavarovalnice pomembno zmanjšajo, povečana rizičnost portfelja nujno vpliva na njihov manjši apetit po rizikih. Ker imajo za povišanje zavarovalnih premij glede na cenovno elastičnost povpraševanja omejene možnosti (tako ali tako je zavarovanje t. i. superiorna dobrina, po kateri se povpraševanje povečuje z rastjo razpoložljivega dohodka, ne nazadnje pa je strošek zavarovanj podjetij kalkulativen element za njihovo konkurenčnost prodaje), se na povečano rizičnost poslovanja zavarovatelji prociklično odzivajo tudi z restriktivnejšim underwritingom in zaostrovanjem drugih pogojev kritja; npr. zmanjševanjem odstotkov kritja (povečanje samopridržkov), zahteve po dodatnih varščinah, in predvsem z neodobravanjem limitov kritij za bolj rizične kupce ter ex ante ukinitvijo ali zmanjševanjem odobrenih (obnovljivih) limitov, ki so slejkoprej povezani tudi z ocenjeno boniteto oz. kreditno sposobnostjo kupcev (dolžnikov). To je razumljiv in za zavarovatelje ključen ukrep, pri njihovem dinamičnem (aktivnem) upravljanju zavarovalnih limitov pa jim to omogoča neposreden nadzor nad izpostavljenostjo in upravljanje portfelja v zavarovanje prevzetih kreditnih rizikov.
Zaostrovanje pogojev zavarovanj seveda boli, deluje prociklično in je posledica nepopolnosti trga, kjer tržne vrzeli kot second best solution seveda lahko krpajo ustrezni ukrepi države, na primer s pozavarovalnimi aranžmani državno podprtih izvozno-kreditnih agencij (pri nas je to SID banka). Kako se je naša država s prodajo tuji veliki zavarovalniški skupini nespametno odrekla obetavnim sinergijam in svoji, na našem trgu daleč prevladujoči, specializirani kreditni zavarovalnici, ki je številnim podjetjem njihov izvoz in domačo prodajo zavarovala pred marketabilnimi riziki, pa je s sedanjimi težavami in ustreznejšim odgovorom na omenjene težave povezana posebna zgodba, o kateri tu pa ne bi, ker nima več smisla. Morda velja v zvezi s tem za zaključek zgolj omeniti, da se pri tej intervenciji države oz. pozavarovanju zasebnih kreditnih zavarovalnic, vsaj kolikor je meni znano, ni razmišljalo o intervenciji države tudi izven zavarovalniškega sektorja; npr. o neposrednem podpiranju ponudbe faktorinških družb, pri katerih je pravi (brezregresni) faktoring popoln substitut zavarovanju trgovinskih kreditov. Tu pa spet trčimo na neznanje in nezainteresiranost zblojenih nosilcev protikrizne ekonomske politike ter že omenjeno šibkost faktoring industrije in neobstoj aktivnega združenja faktorjev v Sloveniji.
Bojan Šuštar: Ali bi želel še sam kaj dodati, kar misliš, da bi morali slovenski podjetniki in managerji vedeti o faktoringu? Imaš morda kakšen nasvet, ki bi ga želel dati tistim, ki skrbijo za poslovne finance v podjetjih?
Miran Jus: Ne, hvala; o tem sem že večkrat pisal, tako da to prosvetljevanje prepuščam tržnikom in drugim, ki imajo za to interes. Tudi z modrimi nasveti se ne bi želel vsiljevati finančnikom in drugim odgovornim za poslovanje podjetij, ki me za to posebej ne zaprosijo. Želim jim le, da čimprej premagajo krizo in da v korist deležnikov uspešno in varno poslujejo ter se pri tem karseda tudi zabavajo.
Bojan Šuštar: Miran najlepša hvala za ta intervju ter izčrpne in jasne odgovore. Upam, da bo čim več strokovne javnosti kupilo in prebralo tvojo knjigo in da se bosta poznavanje in percepcija faktoringa v Sloveniji v bodoče izboljšala.
