Če je upravljanje likvidnosti slabo in postanejo prosta finančna sredstva premajhna, da bi pravočasno in brez omejitev lahko plačevali neporavnane obveznosti, kot so npr. plače zaposlenih, najemnine, dobavitelje…, vašemu podjetju grozi insolventnost. To lahko privede do trajne povečane zadolženosti in navsezadnje do stečaja.
Upravljanje likvidnosti zahteva kratkoročno, srednjeročno in dolgoročno načrtovanje likvidnosti. Njegov namen je zagotoviti plačilno sposobnost in solventnost podjetja. V ta namen se uporabljajo ključni podatki, kot je denarni tok s področij operativnega poslovanja, naložb in financiranja.
Podjetje je dobro pozicionirano, ima dovolj povpraševanja, prodaja se povečuje … zaenkrat je vse super! Kljub temu pa se v praksi mnoga podjetja soočajo s pomanjkanjem proste likvidnosti, tudi če rastejo. Kako je to mogoče? Ali toliko kupcev ne plačuje računov?
Za Thorstena Klindwortha, predsednika uprave ABS Global Factoring AG in člana upravnega odbora Zveznega združenja za veleprodajo, zunanjo trgovino, storitve, BGA e.V., je to razmeroma enostavno razložiti: »Kupci praviloma že plačujejo račune. Toda plačilni roki so pogosto razmeroma dolgi, marsikateri kupec pa tudi zamuja. Podjetja, zlasti manjša oz. tista s slabšo boniteto, morajo pogosto svojo nabavo plačevati z avansi ali imajo zelo kratke plačilne roke za prejete fakture, plačilnih rokov svojim kupcem pa ne morejo skrajševati, da bi uskladili denarne tokove. Takšna podjetja dokaj hitro zapadejo v likvidnostni krč in mnoga, kljub velikim naročilom, zaradi tega tudi propadejo.«
Če vas skrbi upravljanje likvidnosti vašega podjetja, se neizogibno postavlja vprašanje: Kaj bi bilo najboljše?
»Optimum je odvisen od posameznega poslovnega modela. Tu naj podjetnik poišče pravo ravnovesje,« odgovarja finančni strokovnjak Thorsten Klindworth, »ker obstaja navzkrižje ciljev med likvidnostjo in donosnostjo. Seveda mora biti likvidnost zadostna za kritje vseh zapadlih obveznosti. Priporočljivo je imeti tudi malo likvidnostnih rezerv za nepredvidene naložbe ali neplačila s strani kupcev. Tudi preveč neizkoriščene likvidnosti ni dobro, saj potem ustvarjate oportunitetno izgubo, ker denar ni učinkovito naložen, poleg tega pa zaradi inflacije še izgublja na vrednosti. To vodi do izgube donosnosti.«
Obstaja nekaj osnovnih pravil, s katerimi lahko natančneje ocenite likvidnost podjetja. Za to morate najprej opredeliti izraz “likvidna sredstva”. Po nemškem trgovinskem zakoniku, so to tista sredstva podjetja, ki so takoj na voljo za poravnavo obveznosti, tj. gotovina v blagajni, denar na bančnih računih, menice, čeki ter stanje pri drugih kreditnih institucijah. Glede na stopnjo njihove unovčljivosti (spremembe v denar) razlikujemo med likvidnimi sredstvi prve, druge in tretje stopnje.
Opisuje razmerje med denarnimi sredstvi in njihovimi ustrezniki do kratkoročnih obveznosti (do 1 leta), vključno z davčnimi drugimi časovnimi razmejitvami.
Likvidnost 1. stopnje = (likvidna sredstva : kratkoročne obveznosti) x 100%
Če je rezultat večji od 100%, je mogoče vse kratkoročne obveznosti servisirati iz likvidnih sredstev; govorimo o pozitivni likvidnosti. Ker se v praksi lahko terjatve uporabljajo tudi za pokrivanje kratkoročnih obveznosti, je razumna povprečna vrednost 10% do 30%.
Pri tem kazalniku se k likvidnim sredstvom dodajo še kratkoročne terjatve. Ozadje tega je, da niso vse kratkoročne obveznosti plačljive takoj, lahko imajo rok plačila do enega leta. Vsem likvidnim sredstvom torej prištejemo še kratkoročne terjatve in seštevek primerjamo s kratkoročnimi obveznostmi, da ugotovimo njihovo pokritost. Likvidnost 2. stopnje je zato bolj pomembna za solventnost podjetja in bi v idealnem primeru morala biti med 100% in 120%. Vrednost pod 100% pomeni, da so zaloge previsoke ali da je prodaja prenizka.
Vendar bi bilo treba ta kazalnik vedno ocenjevati glede na časovno usklajenost terjatev in obveznosti.
Likvidnost 2. stopnje = [(likvidna sredstva + kratkoročne terjatve): kratkoročne obveznosti] x 100%
3. stopnjo določimo tako, da likvidnim sredstvom in kratkoročnim terjatvam dodamo še bilančno postavko »Zaloge« in seštevek primerjamo s kratkoročnimi obveznostmi. Tu predpostavljamo, da zaloge lahko prodamo in tako povečamo likvidna sredstva. Rezultat nam da informacijo o dolgoročni plačilni sposobnosti (solventnosti). Zaželeno razmerje je 2 : 1 oz. približno 200%. Manjše vrednosti kažejo na težave s prodajo ali cenami, višje pa na previsoko zalogo, kar veže preveč kapitala.
Likvidnost 3. stopnje = [(likvidna sredstva + kratkoročne terjatve + zaloge): kratkoročne obveznosti] x 100%
Če je likvidnost prešibka, to negativno vpliva na podjetje: težave pri izplačilih plač, plačilih davkov, prispevkov, dobaviteljev.
Obstaja pa tudi nekaj pragmatičnih načinov, kako to preprečiti in povečati likvidnost:
Izdane račune je treba preveriti glede pravne varnosti in pravne skladnosti ter jih izdajati nemudoma po opravljeni prodaji. Prav tako je priporočljivo spremljati kreditno sposobnost kupcev in striktno opominjati kupce z zapadlimi obveznostmi. V nujnih primerih je treba takšne račune dati v izterjavo ali začeti s sodnimi postopki izterjave.
Zaloge vežejo dokaj pomembna denarna sredstva, zato je koristno ponovno pretehtati obseg svojih zalog in preveriti ali jih je možno kaj znižati.
S strokovnim upravljanjem likvidnosti je mogoče predvideti razpoložljivost likvidnih sredstev, denarne tokove, razna likvidnostna in valutna tveganja ter jih učinkovito obvladovati in tako preprečiti likvidnostne krče. Poleg tega je treba vedno upoštevati vsa predvidljiva plačila davkov in prispevkov. Akontacije davkov je možno ob dobrem planiranju in ocenah poslovanja bistveno zmanjšati.
To dosežemo s prodajo nepotrebnih osnovnih sredstev ali z zbiranjem dodatnega dolgoročnega kapitala za zmanjšanje (poplačilo) kratkoročnih obveznosti. Prav tako je smiselno, da se z dobavitelji dogovorite o podaljšanju plačilnih rokov in tako zaradi odloga potrebnih plačil pridobite dodatno likvidnost. Prilagodite bančno financiranje opredmetenih osnovnih sredstev njihovi dobi koristnosti oz. življenjski dobi. Z lizingom namesto nakupa se tudi ohranja oz. izboljšuje likvidnost. Prav tako je za razmisliti o postopki prodaje in povratnega zakupa stavb ali strojev (sale and leasback).
Drugi vzvod za sprostitev likvidnosti, vezane v poslovnih terjatvah, je faktoring. Podjetje proda svoje neporavnane in nezapadle terjatve ponudniku storitev faktoringa. Običajno na ta način dobi takoj izplačanih 90% zneska računa, preostalih 10% je uporabljenih kot varščina, vendar se tudi teh 10% izplača po plačilu strani kupca, zmanjšano za stroške faktoringa. Terjatve so stoodstotno zaščitene pred tveganjem neplačila kupca, torej je podjetje popolnoma neodvisno od plačilne discipline kupcev, likvidnost, ki je vezana v teh terjatvah pa je takoj na razpolago. Tako pridobljeno likvidnost je možno oz. priporočljivo uporabiti za zmanjšanje obveznosti do dobaviteljev, eventualno celo kaj zaslužiti z izkoristkom kasaskontov. S tem se tudi izboljša struktura bilance in boniteta. Seveda pa se z dodatno likvidnostjo lahko financira hitrejša rast ali pa se uporabi za potrebne naložbe. Vse administrativne aktivnosti in stroške, povezane z izterjavo terjatev, prevzame ponudnik storitev faktoringa.
